Strah pred boleznijo

March 11, 2018

Po obisku zdravnika, nisem bila nič bolj pomirjena, kvečjemu me je bilo strah. Strah me je bilo, da se v meni nekaj dogaja in bo to čakanje na četrtek vplivalo na to. Celoten vikend, sem presedela na fotelju. Samo jaz in moje misli, ki so me pripeljale tako daleč, da me je neznosno bolela glava, tresla sem se in skoraj nič nisem jedla. Kako bomo živeli naprej? Kaj pa če je prepozno? Kaj pa, če se potem ponovi? Nekako nisem bila pri zdravem razumu. Ena in ista vprašanja. znova in znova.

Zvečer, ko sem se umirila, sem si sama pri sebi rekla: "Karin, vse bo v redu. Lahko sploh ni nič hudega in je to popolnoma nepotreben strah. Če bo karkoli, pa glavo gor in bomo zmogli do konca!"

Drugo jutro se zbudim in prva misel je bila spet ta "moja bolezen". Hitro potipam bulico, če je kaj večja in se nekako potolažim, da je enaka kot je bila. 

 

Bila je lepa sončna nedelja, kot nalašč za pohajanje. Šli smo na igrala, kjer je bilo polno otrok, staršev, kužkov. Vsi veseli in razigrani, so se podili gor in dol, se smejali in uživali dan, jaz pa... Kot bi bila "napol mrtva", sem se premikala za otrokom in gledala vse te ljudi kako srečni so.

Kaj pa če sem res bolana in ne bom mogla uživati.? Zakaj ravno jaz? Kot da mi življenje še ni dalo dovolj preizkusov, a potrebujem še tega?!

 

Ko mi je kdo rekel naj se ne sekiram saj ni nič, sem bila jezna. Bila sem prepričana, da je nekaj, saj sem si to zabila v glavo. Nihče me ni mogel potolažiti. Bila sem žalostna in jezna, ker me ni nihče poslušal! Seveda nekdo, ki se mu tole ne dogaja, ne more razumeti drugega. Ne more občutiti kar doživljaš zato te tudi nekako ne more nihče potolažiti. 

 

Popoldan sem se spet, kot vsakih 20 minut, pogledala v ogledalo in zdelo se mi je, da imam otekel vrat ampak samo na levi strani. PANIKA!

Nihče ni videl, samo jaz. Počasi nisem bila več prepričana kaj sploh dejansko se dogaja. Ali si vse domišljam in je vse le plod domišljije? 

 

Zvečer sem odločim, da namesto v četrtek, obiščem zdravnico kar naslednji dan. Nekaj ni bilo v redu in stres je bil vedno večji. Vrtelo se mi je in bila sem popolnoma izčrpana.

 

 

Pridem v čakalnico, dam kartico v čitalec in čakam. 

Sestra me sprejme in se čudi, kako da sem že tam, če smo bili zmenjeni v četrtek. Pojasnim ji, da imam otekel vrat in da me je pošteno strah. 

 

Spet čakam in čakam in čakam...

 

 

Se nadaljuje...

 

 

 

K.

Please reload

Recent Posts

April 15, 2019

Please reload

Archive

Please reload

Tags

Please reload

©2017 by Cool kingdom. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now