Po 2 letih ... Zgodba o porodu

March 7, 2019

Ura je bila 1 zjutraj in jaz sem se z ogromnim trebuhom obračala iz levega boka na desnega in iz desnega boka na levi in tako je bilo cela zadnja dva meseca pred rokom. Bolel me je hrbet, nekaj me je špikalo v križu, trebuh je otrdeval, nič nenavadnega za zadnji mesec. Vsak večer je bil skorajda enak, razen tega da sem kakšen dan zaspala prej, kakšen dan pozneje, kakšen dan pa sploh nevem ali sem zatisnila oči.

V trebuhu sem začutila neko mrščanje, najprej na levi strani, potem na drugi strani. Postajala sem vedno bolj razdražena, kaj pa če je to to. Nisem želela delati panike in tako se je to vedno bolj pospeševalo. Bilo me je strah, strah da bom prepozno reagirala. Po vseh možnih pozah, sem končno lahko vstala iz postelje in nenadoma sem začutila kako mi med nogama teče voda. OMG! Panika!

Nisem vedela ali lulam, saj sem imela občutek, da imam poln mehur ali je pa res to to. Zbudila sem G. in hitela razlagati kaj se dogaja. Počasi je vstal, rekel naj se pomirim in šel v kopalnico. Jaz, z ogromnim trebuhom, mokrimi nogami in prestrašenim telesom, sem se odpravila za njim. Šla sem pod tuš in mu prigovarjala naj pohiti, saj morava iti v bolnico. Želela sem se stuširati vendar tudi po tuširanju, je kar teklo iz mene. Podlagala sem si brisače in čakala gospoda, da se le pricinga, da gremo. Oblečena, sem čakala na stopnicah, z brisačo vmes nog, mokrimi hlačami, sem ponavljala: pohiti gremo, pohiti gremo. Naenkrat priteče s štirimi brisačami, ki mi jih je dal na sedež, da se slučajno ne kaj umaže.😷 Na hitro sem pozdravila psa in predihovala popadke(?). Nisem vedela ali so to popadki ali kaj je, nekaj sem poskušala narediti, samo da bi se počutila "bolje".

Prispela sva v bolnišnico, kjer naju je po dolgem zvonenju sprejela (pravkar prebujena) babica. Vprašala me je kaj je. "Kaj je?...Ali res ne vidiš, da imam velik trebuh in voda teče iz mene kot slap?"  

Napotila me je v sobo, kjer se pripravljaš na porod. Preoblekla sem se in prosila, če lahko grem na stranišče, saj me je kar čistilo. V stranišču sem preživela sigurno več kot 20 minut, saj se mi je ves čas zdelo, da me tišči kakat. Sestra je bila nestrpna. Ves čas me je spraševala, če mislim priti ven, da me pregledajo. Opogumila sem se in končno zapustila moj "varen kotiček".😃 

Bila sem že odprta in pripravljena na porod. Nisem imela nobenih dodatkov, želela sem naraven porod, pa tudi če bi imela najhujše možne bolečine. Popadki so se počasi, res počasi stopnjevali in po besedah babice, je bil čas da mi dodajo umetne popadke. Tako sem okrog 6 ure zjutraj dobila umetne popadke, ki so boleli kot.. Ne vem kako bi opisala bolečino, ker je še nisem občutila nikjer drugje. Bila je tako izrazito močna, drugačna, posebna.

Prišel je čas za potiskanje. Dala sem vse od sebe. Dihala sem kot sem se naučila in poslušala babico kaj mi govori. Okrog 9.30 ure, sem bila popolnoma nemočna. Vse me je bolelo, telo je drgetalo kot bi imela le še nekaj sekund na tem svetu. Bilo mi je mraz. Naenkrat se je v sobi pojavila ginekologinja, 3 sestre in babica. Začele so me spodbujati naj potiskam, kričale, me bodrile.Ginekologinja, se je naslanjala na moj trebuh, skalala po njem, da bi prišlo do iztisa. Moje Mie pa ni in ni bilo na spregled. Bila sem gin. Nisem mogla več potiskati, popolnoma brez moči sem ležala na mizi in držala G. za roko. Pripeljali so aparat (nevem kaj je njegova funkcija) in ugotovili, da otroku pada utrip. 

V trenutku je bila soba polna ljudi. Gin. me je pogledala in rekla: "Potreben je carski rez! Ga sprejmete?" Brez oklevanja sem se strinjala in v sekundi so me prepeljali v drugo sobo. Spomnim se kako sem pogledala G. in mi je rekel, da bo vse v redu. 

Ne spomnim se kam so me peljali ampak zgledalo je kot da se peljemo celo večnost. Nad mano so bili ljudje, ne trije ampak ogromno ljudi, z maskami. Luči so svetile močno belo svetlobo in naenkrat so me preložili na drugo posteljo. 

Nad seboj sem zagledala prijazno gospo. Bila je anasteziologinja. Lepo mi je pojasnila kaj in kako se bo zgodilo. Jaz pa sem jo kot nora spraševala, če bom umrla, kaj se dogaja z menoj. 

3,2,1...Odprem oči za sekundo in G. me sredi hodnika prime za roko in reče: PUNČKA JE,MIA. Tema.

Prebujam se kot bi imela najhujšega mačka. Odprem oči, v sobi zagledam še dve mamici, ki držita svojega otročička. Pozdravita me in mene že ni več.

Po dolgem spancu, sem končno prišla h sebi. Bila sem sama, brez otroka. Čakala sem, nisem vedela kaj sedaj. Kje je moja Mia. Ali lahko vstanem.

 

 

 

Se nadaljuje.

 

 

 

K.

Please reload

Recent Posts

April 15, 2019

Please reload

Archive

Please reload

Tags

Please reload

©2017 by Cool kingdom. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now