2. del porodne zgodbe

May 13, 2019

Poleg mene, sta v sobi bile še dve punci. Ozrla sem se po sobi, ko sta me prijazno pozdravili. Obe sta v rokah imeli majhni štručki, ki sta le nemo spali. 

Nikogar ni bilo, da bi povprašala po otroku.

Zmedena, še malo "omamljena", spet zaspim.

Pozno popoldan pride v sobo sestra in pripelje voziček s prelepim, spečim dojenčkom. 

Dvignem se v sedeči položaj, čeprav z muko.

 

Carski rez je operacija, ki ravno tako boli kot katerakoli druga. Na posnetku, si lahko pogledate kako izgleda, če nimate predsodkov ali nimate slabega želodca. 

 

Z drugima dvema puncama, sem spregovorila nekaj besed. Nisem vedela kaj naj storim. Ali naj pokličem sestro, da mi pripelje otroka ali naj mirno čakam.

Čakala sem ampak daleč od umirjene novopečene mamice. Bila sem nervozna in neučakana, saj sem želela videti svojo punčko.

 

Pripeljejo jo. Voziček, z malo punčko, s kapico na glavi in zavito kot medvedek.

Prelepa je bila. Njena mehka koža, njen vonj, njena toplina telesa, njeno vse, je bilo nekaj posebnega. Nisem mogla doumeti, da je moja, da je to nekaj kar je raslo v meni toliko časa in nas končno presenetilo.Bila je POPOLNA.

 

Sestra nemo odide. Kaj pa sedaj? Bila sem kot izgubljena. Nisem vedela kaj naj naredim. Vzela sem jo v naročje in jo božala po mehkem ličku. "Ali naj jo dojim? Ali je potrebno kaj storiti? Kaj sedaj?

Čez nekaj časa (zdelo se mi je celo večnost) pride v sobo sestra. Najprej je stopila do punce, ki je ležala na sosednji postelji. Nekaj ji je "pomagala" pri dojenju in se zraven zelo grdo obnašala. Njene besede niso sodile v ta prostor. V prostor kjer so bile novopečene mamice z njihovimi zakladki. Občutek imam, da smo bile vse ranljive, zmedene. Hudo mi je bilo gledati kakšno obnašanje si dovolijo. Hudo mi je bilo gledati kako trpi, namesto da bi ji omogočile varno in spodbudno okolje, se mi je zdelo, da jo potiskajo na rob obupa. 

Sestra stopi do mene. Ne spomnim se več njenih besed. Spomnim se njenega odnosa. Zanjo sem bila kot kos mesa za tigra. Z grdim tonom, mi je naročila, naj dvignem zadnjico da me umije. Po telesu me je zmrazilo. Z brisačo me je na hitro obrisala in odšla. 

V roku 2 minut, se vrne druga sestra. Prime otroka, mi ga položi na prsi in mi reče naj jo podojim, da vidi kako mi gre. Bila sem kot pribita. Pojma nisem imela kaj in kako. Pristavim jo h sebi in vmes se vmeša sestra. "Ne tako. Primi tako. Kaj ne razumeš? Tako sem rekla." , so bile njene besede. Počutila sem se kot bi me zaprli v poseben zapor za mamice po porodu.

Ne bom pozabila njenih besed, ko sta cimri odšli domov: " Sedaj lahko plešeš tukaj!" je z grdim izrazom na obrazu in še gršim tonom rekla.

 

Tri dni kasneje, je bilo vse veliko lažje. Sama sem že od prvega večera hodila sama na stranišče, poskušala sem narediti vse kar je v moji moči, da pridem čimprej h sebi.

Spraševala sem se kaj počnem narobe, da se tako obnašajo z menoj. Niso bile vse take, da ne bo pomote. Ne bom pozabila mlade punce. Njen glas, njen pristop, njen odnos do človeka. Bila je kot angel. 

Občutek imam, da je po porodu ženska veliko bolj občutljiva in ranljiva zato je takšen odnos vsekakor potreben.

 

Ker je Mia 5. dan pri podiranju kupčka izbruhala malce krvi, sva morali ostati v bolnišnici še en dan več. Zdelo se mi je kot da to traja celo večnost. Nisem mogla dočakati doma, topline in ljubezni. Izredno vesela sem, da se, ob sebi imela dve zlati cimri, ki sta mi bili v res veliko oporo od prvega dne.

 

Moja izkušnja s porodom je takšna kot je, neponovljiva. Pričakovala sem drugačen razplet ampak na to ne moremo vplivati.

 

Ko sem prišla v domače okolje, se mi je odprl nov svet. Končno sem v miru zadihala in začela novo življensko pot kot mamica in vsi skupaj kot družina.

 

 

 

 

K.

Please reload

Recent Posts

April 15, 2019

Please reload

Archive

Please reload

Tags

Please reload

©2017 by Cool kingdom. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now